Stari Grad nad Podbočjem
Na hribu Stari Grad je nekoč stala trdnjava, ki so jo postavili Kelti. Za njimi so tu živeli še Galci nato pa še Rimljani, ki so znotraj obzidja postavili veliko zgradbo. V 12. stoletju je bila trdnjava pomembna spanhimska in strateška utrdba na skrajnem JV robu dežele Kranjske. Ministerialni gospodje Kostanjeviški so upravljali to utrdbo na kateri je bila mogočna posadka. Prvič je omenjen leta 1256 kot “castrum landstrost”, leta 1381 pa kod del kostanjeviškega gospostva. Opuščen je bil v 16. stoletju. Zidov in obzidja se ne vidi več, saj so prekriti z zemljo.

Starega Gradu ne odlikuje samo dober razgled, temveč tudi njegova dolga in zanimiva preteklost. Zgodba o nekdanji trdnjavi in o ljudeh, ki so tu nekoč živeli, je le delno razkrita. Arheološki ostanki, najdeni med vinogradi, so zelo različni; lončene posode, noži, ključi, železne škarje, kovanci, koščene jagode ter osti puščic. Toda dejstvo, ki naredi to trdnjavo tako posebno je, da je bila tu v trdnjavi ali pa v Sv. Križu kovnica denarja. Kovanci so bili kovani enostransko, z motivi vladarja na prestolu, oven, itd. Konec 19. stoletja je Alojz Gač izkopal kamnitega leva, ki je sedaj v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Domačini pa so leta 1999 postavili odlitek leva na sredo obnovljenega trga. Do trdnjave so vodile grajske stopnice, katerih ni več. Približno kje naj bi bile, pa so pripovedovali stari vaščani. Arheološko izkopavanje temu kraju ni tuje, saj so tu začeli izkopavati že leta 1887 in je tako minilo že več kot sto let, odkar arheološke najdbe krasijo Dvorni muzej na Dunaju, Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, veliko izkopanin pa so shranili tudi v Posavskem muzeju v Brežicah.

29. aprila leta 1970 pa je Zavod za spomeniško varstvo v Ljubljani izdalo odločbo, da je Stari Grad od takrat naprej del državne kulturne dediščine in varovan z zakonom. Kasneje so določili tudi varovalni režim glede na dokument

Tročelni kamniti most v Podbočju
Most stoji sredi vasi in je edina takšna ohranjena konstrukcija v širši regiji. Most, razdeljen na tri oboke je zgrajen iz kamnitih plošč ter blokov, ki oblikujejo vmesna stebra, ločne konstrukcije, opornike in kamnito ograjo z velikimi krovnimi ploščami. Njegovo zelo dobro izdelano konstrukcijo dopolnjuje položaj vodnega korita, ki s cesto vzporedni tok vode, ki zadane v upornike in steni, skoraj pravokotno spremeni tok vode v za naselje varnejše območje. To, da je uporabljen domači gradbeni material, (rdečkast apnenec z več železa), samo še bolj poudari pomen tehniškega spomenika in je sestavni del kulturno krajinske celovitosti prostora.